Oljčno olje Evropske unije, zakonodajna realnost

Ko prvi Akcijski program EU za oljčno olje izide konec septembra, je malo verjetno, da bi odstopal od osnutkov, ki krožijo od sredine poletja. Ti osnutki kažejo, da se bo načrt osredotočil na kakovost in nadzor, prestrukturiranje sektorja, promocijo in konkurenco s tretjimi državami.

Zapečatilo bo tudi dejstvo, da oljčno olje postaja ​,war"Izdelek EU«, ki ga Bruselj podpira ne le s sistemom podpore proizvajalcem (zlasti plačila kmetom in nepovratnimi sredstvi za shranjevanje presežkov), temveč tudi z železnimi pravili glede standardov, označevanja, trženja, zdravstvenih in prehranskih trditev ter okoljskih pravil.

EU govori po zakonu in kot taka je štafeta prešla iz sredozemskih držav članic v Bruselj. Spodbuda za Bruselj, da naredi oljčno olje svoje, ne izvira le iz škode, ki so jo lokalni (zlasti italijanski in španski) industriji povzročili škandali, temveč tudi iz naraščanja konkurence v obliki domnevno agresivnih ​,war"znanstveno utemeljenih novih svetovnih konkurentov in naraščajoče svetovne razlike v dohodku, ki je nastala oljčno olje o ​,war"maščobe za en odstotek' in njegove wannabes. Verjetno je to tudi način za Bruselj ​,war"narediti nice' regiji, ki je vse bolj odtujena zaradi groženj in žaljivk s strani severnih sosedov.

Za razliko od popolnoma suverenih držav lahko EU deluje le z zakonodajnimi akti, katerih legitimnost mora temeljiti na pogodbah EU. Zato v zakonu vidimo prihodnost oljčnega olja EU. Medtem ko je zgodnja zakonodaja ES/EU na splošno mehko stopala na nacionalno suverenost, saj se je zanašala predvsem na ​,war"direktive („usmerjanje“ držav članic k spreminjanju lastne zakonodaje, da bi dosegle zastavljeni cilj), danes deluje skoraj izključno prek ​,war"Uredbe“ (težje oblike zakonodaje, ki začnejo veljati takoj, kot so napisane, nadaljnji nacionalni ukrepi niso potrebni ali možni). Skoraj vsi novi predpisi razveljavljajo prejšnje direktive, ki so bile zasnovane tako, da dajejo državam članicam občutek, da še vedno obvladujejo.

Nedavna zakonodaja o oljčnem olju je odličen primer tega, prva taka uredba iz leta 1991 (Uredba 2568/1991, kakor je bila nazadnje spremenjena leta 2011), ko je Bruselj določil kategorije oljčnega olja in pravna sredstva za razlikovanje med njimi. . Januarja letos je začela veljati podzakonska uredba o trženju in označevanju oljčnega olja (Uredba 29/2012), ki konsolidira desetletje sprememb prvotnega zakona iz leta 2002. To določa posebne zahteve, ki se uporabljajo za oljčno olje, in dopolnjujejo tiste, določene v Uredbi iz leta 2011 (Uredba 1169) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom. EU ima tudi v teku zakonodajni program za določanje dovoljenih zdravstvenih in prehranskih trditev ter je vključena v okoljske ukrepe, potrebne za regulacijo odpadkov in upoštevanje interesov novega sveta ​,war"turizem z olivnim oljem«.

Južna Evropa je bila kljub izvoru na Bližnjem vzhodu vedno dom oljčnega olja in sinonim za kakovost in okus. Zgoraj omenjeni dejavniki, to so škandali v državah proizvajalkah, želja po konsolidaciji s strani EU in resna konkurenca, zlasti za dobro naravnan ameriški potrošniški trg, povzročajo potrebo po bolj železnem pristopu s strani EU. Bruselj, da ohrani položaj evropskega oljčnega olja na svetovnem trgu.

Virginia Brown Keyder je članica newyorške odvetniške zbornice (upokojena) in poučuje pravo EU v Turčiji ter mednarodno pravo in pravo intelektualne lastnine na državni univerzi New York v Binghamtonu. Dela na knjigi o pravu in oljčnem olju.