Oljkarji na hrvaškem otoku tožijo lokalno mesto zaradi lastništva zemljišč

Olje iz zadnje letine divje lunske oljke ne bo senzacija.

"Prave trgatve sploh ni bilo, malo pobranega sadja pa ni za vrhunske rezultate,« je z otipljivo žalostjo v glasu povedal Želimir Badurina, predsednik Oljkarne zadruge Lun na otoku Pag.

Badurina je letos spomladi z navdušenjem sprejela pobudo predsednika Društva oljkarjev Zadarske županije Ivice Vlatkovića, da pridela olje iz divjih lunskih oliv in skupaj z olji iz Dalmacija, pošljite na NYIOOC World Olive Oil Competition.

Oljčni nasadi Lun obsegajo 400 hektarjev z 80,000 divjimi oljkami, ki so eden največjih divjih oljčnih nasadov na svetu.

Intenzivna vročina je cvetove tako rekoč požgala, gnojenje je šlo narobe, zato so nekateri plodovi, ki so preživeli toplotni udar, sčasoma začeli zbolevati. The ​,war"listnati plodovi so počrnili in tudi odpadli.

Ker ena težava ne pride sama, so bili tudi stari lunski nasadi oljk obiskali škodljivci, vključno oljčne sadne muhe, vrtalci in molji.

"Ni bilo zdravega sadja, da bi lahko naredili eno močno, vrhunsko olje,« je povedal Badurina.

Vendar pomanjkanje kakovostnega oljčnega olja za pošiljanje v New York ni edina težava, s katero se soočajo proizvajalci na Pagu. Badurina je dejala, da je v ospredju vprašanje, kdo je lastnik zemljišča, na katerem rastejo oljke.

Na tem delu otoka so pridelovalci lastniki oljk, ne pa zemlje, na kateri rastejo.

Zaradi tega nekateri menijo, da olje ni 100-odstotno njihovo, morda celo nezakonito proizvedeno. Badurina to imenuje lunski paradoks, relikt preteklosti, ki sega v leto 1848, ko je bilo odpravljeno kmetstvo.

Lun je bil takrat pod lokalno upravo Raba, sosednjega otoka, in je dobil območje oljčnih nasadov.

Rodovitne oljke so bile vpisane v zemljiške knjige. Vsaka oljka ima lastnika, Lun pa je kot zemljiška skupnost imel v skupni lasti zemljo in pašnik. Ta ureditev je trajala do osamosvojitve Hrvaške od Jugoslavije v 1990. letih prejšnjega stoletja.

Badurina je dejal, da je s hrvaško osamosvojitvijo prišla tiha nacionalizacija. Mesto Novalja in hrvaška vlada sta zemljišče vknjižila.

To je lokalnim kmetom postalo jasno med vladanjem Iva Sanaderja, hrvaškega premierja od 2003 do 2009, in kasnejšim sprejetjem zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 2013.

V zakonu je bilo izrecno zapisano, da bo država Hrvaška svoje zemljišče dala v obratovanje na javnem razpisu, ki bo ponudil najvišjo ponudbo.

Šele takrat je postalo jasno domačim proizvajalcem ​,war"za kaj gre v igri." Območje oljčnih nasadov in najatraktivnejši del, od 70 do 80 hektarjev, imenovanih Lunjski oljčni vrtovi, bi lahko prodali komur koli.

Hkrati pa so vse bolj znane lunske oljke zaradi svoje privlačne lege dosegale vse višje cene. Zato je Badurina dejal, da pridelovalci menijo, da zemljišča ne bodo mogli kupiti na dražbi.

Da jim zemljišča ne bi razprodali izpod nog, so kmetje vložili tožbo. Vmes so se zbrali v Lunski oljčni zadrugi, katere ustanovitelj in prvi upravnik je Badurina. Podobne vloge je opravljal v Društvu lunskih oljkarjev.

"Odločili smo se, da vložimo tožbo zoper državo in mesto za pridobitev lastništva zemljišča,« je dejal. ​,war"Zbrali smo 85 družin, ki so vložile tožbo. So nasledniki tistih, ki so se odselili in imajo oljko."

"Nismo lastniki zemljišča, vknjižili smo lastništvo sadnega drevja in pravico do cepljenja oljk,« je še povedal Badurina. ​,war"To smo dobili tik preden smo dobili zemljo leta 1848, ko je bilo kmetovanje v Avstro-Ogrski odpravljeno in je bila zemlja podeljena prebivalcem Luna.«

Badurina je dejal, da so bili prvi signali mesta Novalja, da bo občina priznala terjatve pridelovalcev do zemljišča. Dodal je, da naj bi po dogovoru s tožilci zemljišče Lunjskih oljčnih vrtov vrnilo pridelovalcem.

A kolektivne in individualne tožbe še potekajo, do takrat pa bodo imeli pridelovalci na Lunu težave z dostopom do nepovratnih sredstev države in Evropske unije.

Badurina je opozoril, da bodo netrgovine, podobne letošnji, vse pogostejše, saj so nekatera sredstva, do katerih so pridelovalci prej dostopali, namenjena spremljanju in preprečevanju širjenja škodljivcev.

"Menimo, da podedujemo oljke in vsako dodano vrednost, ki izhaja iz njih tisočletna drevesa, mesto in država pa bi morali vse to podpreti,« je dejal Badurina. ​,war"Pripravljeni smo tudi na kompromis: država bi nam lahko dala zemljišče v dolgoročni najem.«