V Bristu je vse v družini

"Malce nenavadno je, da sredi oljčnega nasada najdemo Irca. Bilo je zelo daleč od oljk, kjer sem se rodil. Verjetno bližje krompirju,« pravi Paul O'Grady, ko se sprehaja med oljkami na Bristovi kmetiji v Vodnjanu na hrvaški strani istrskega polotoka.

Preden postane ​,war"irski član te družine, ki goji oljke,« O'Grady, arhitekt, je imel veliko služb, od poslovnega trenerja do poučevanja angleščine in irskih plesov.

"Ko sem se poročil s to družino in se preselil v ta del sveta, me je navdušilo vse, o kmetiji, o tem, kako se to dela. In sem se vključil,« pravi.

"Moral sem se naučiti vsega od nič in to je zame ena izmed resnično prijetnih stvari.«

Silvano Puhar, oče svoje žene, se strinja. Čopič je družinsko podjetje, kjer ima vsak član svojo vlogo.

Silvano skrbi za zemljo, njegova hči Lena pa je zadolžena za degustacijo in mešanje olja.

"Nič čudnega, zakaj so za pripovedovalca družine izbrali irskega,« se pošali Paul.

Teren v tem delu Istre je precej drugačen kot na severu polotoka.

Ko se podamo proti jugu in vstopimo na Hrvaško, se razgibana dežela slovenske obale počasi umika milejšemu pokrajini.

Veliki hrasti, gozdovi (to je bogato ozemlje tartufov) in nežni griči se srečajo z morjem. Slikovite vasi v beneškem slogu spominjajo, da so bile meje v tej regiji večkrat preoblikovane.

Vodnjan leži kakih šest kilometrov v notranjost. Z okoli 6,000 prebivalci je bilo to mesto pomembno trgovsko središče v času Beneške republike, ki je trajalo vse do konca XVIII. Njegova lega na 135 metrih nadmorske višine – dovolj oddaljena od vlažnosti obale – je naredila zdrav kraj za naselitev.

"Gojenje oljk v tej regiji Istre ima zelo dolgo tradicijo, ki sega v rimske čase. Njen vrhunec je bil v času Beneške republike, ko je bilo največ dreves, čemur je sledilo obdobje nenehnega propadanja. Po drugi svetovni vojni je prišlo do nenadnega padca,« pojasnjuje Silvano.

Silvano, zdaj upokojeni inženir elektrotehnike, rojen v Pulju, največjem mestu na tem območju, le 10 kilometrov stran, se opisuje kot ​,war"otrok, ki je odraščal obkrožen z asfaltom."

"Moji starši in starši moje žene so vsi zapustili zemljo in se preselili v večja mesta, da bi delali v tovarnah. Oljkarstvo je dejansko zamrlo, kar je pomenilo, da je za nas, ki imamo to tradicijo, prišlo do 50-letne prekinitve,« pove v mešanici angleščine in hrvaščine, ki jo lahko razumem zahvaljujoč Pavlovemu simultanemu prevodu.

"Vse moje življenje, moja mama, ki je umrla lani v svojih 98^th leto, mi je vedno govoril o pomenu zemlje, ki je bila, ko sem bil mlad, precej virtualen pojem,« dodaja.

Pred osemnajstimi leti je Silvano kupil približno 10 hektarjev veliko parcelo in se odločil ​,war"ponovno povezati z zemljo« in ponovno začela proizvajati oljčno olje. Tako je Brist – kar dobesedno pomeni ​,war"brest,« se je začel, se spominja.

Zdaj imajo okoli 2,000 oljk, oljke pa kupujejo tudi na drugih bližnjih kmetijah.

Bristova kmetija je nedaleč od vasi Vodnjan. Iz oljčnega nasada je nekaj kilometrov oddaljeno morje in temne obrise Brionskega otočja.

Zdaj narodni park, v času Jugoslavije je bil mali arhipelag počitniško igrišče za predsednika socialistične države Maršala Tita in njegove goste.

Nedavno posajena drevesa se mešajo s stoletnimi na posestvu Brist. Večina jih je Buza, lokalna sorta, ki se lahko od vasi do vasi v regiji nekoliko razlikuje in je v Sloveniji znana kot Buga.

"Iz preteklosti je razvidno, da imajo avtohtone sorte prednost pred introduciranimi, kot so na primer tiste iz Italije, saj so se v zadnjih dva tisoč letih prilagodile tej specifični mikroklimi,« pravi Silvano.

"Na svetovnih trgih, ki so nasičeni z olji iz velikih držav proizvajalk, kot so Španija, Italija, Grčija in druge, Turčija, Tunizija, ne moremo konkurirati količinsko. Lahko pa tekmujemo s pristnostjo naših sort,« predlaga.

Suhi zidovi in ​​nekaj majhnih kamnitih zavetišč za pastirje, znanih kot kazuni po hrvaščini obkroži oljčnik in da Bristovi kmetiji skoraj samotno vzdušje.

Ta starodavna tehnika gradnje z zlaganjem kamnov drug na drugega, brez uporabe drugih materialov, razen včasih suhe zemlje, je razširjena po vsej sredozemski regiji od Cipra do Španije in je bila leta 2018 vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Hrvaška ima letno proizvodnjo okoli 4,000 ton oljčnega olja, kar je po količini daleč od drugih sredozemskih držav, kot so Italija, Španija ali Grčija.

Kakovost hrvaškega oljčnega olja je vedno bolj cenjena, domov odnesel 40 nagrad iz 2018 NYIOOC World Olive Oil Competition, le za Italijo, Španijo, ZDA in Grčijo. V tej izdaji tekmovanja, Brist je osvojil zlato priznanje.

"Ta mikroklima je izjemno primerna za gojenje oljk. Istra je majhna regija in je zelo blizu morja, tako da smo deležni teh prijetnih morskih sapic. Imamo tudi burjo, ki je severni veter in prihaja čez. Ta dva vetra sta zelo dobra,« Paul omenja enega od dejavnikov, zaradi katerih je ta regija posebna za pridelavo oljčnega olja.

"Proizvajamo zelo omejeno količino, vendar največje kakovosti. Razlog za to je, da je bila v času socializma tukaj ta zemlja zapuščena, zdaj pa smo jo ponovno aktivirali. To pomeni, da je ta zemlja čista, nedotaknjena in ni bila prizadeta z mineralnimi gnojili,« dodaja Silvano.