V Sloveniji trdo delati in ostati preprosto

Kmetija Franca Morgana je nekaj korakov stran od hiše njegove družine v Grintovcu, majhni vasici z okoli 80 prebivalci v Slovenski Istri.

Njegov pes škotski ovčar – črno-beli mejni ogrščič – mu sledi, medtem ko hodi po neutrjeni poti, ki vodi do oljčnega nasada, zasajenega na terasah, zaradi katerih je pobočje hriba kot ogromno stopnišče.

"Začel sem iz nič, iz ničle. Samo iz nič. Pred tridesetimi leti smo posadili prvih 200 oljk. Nato še 200… In zdaj verjamem, da imamo okoli 1,000 dreves,« pravi Morgan Olive Oil Times.

Morganova družina je že od nekdaj pridelovala olje za lastno porabo, tako kot mnogi drugi na slovenski obali, edini regiji evropske države, kjer podnebje omogoča gojenje oljk. Po očetovi smrti pa je Franc začel razmišljati, kaj narediti s svojo zemljo, da bi bila produktivna.

"Mislil sem, da bi z malo dela lahko zasadili oljke. Potem smo ugotovili, da ni malo dela, ampak veliko,« se smeji.

Biti ekološki je bil del Morganovih načrtov od začetka in postal je eden prvih organsko oljčno olje proizvajalci države.

"Danes je to enostavno pridelati ekološko, a pred 15 ali 20 leti v Sloveniji ni bilo niti enega registriranega izdelka, recimo za zdravljenje oljčne muhe,« pravi.

Na vprašanje, kako je s proizvodnjo organsko oljčno olje v Sloveniji je Morganov odgovor preprost. ​,war"Kot da bi bila ekološka pridelava naravna pot. Samo še naprej delamo stvari, kot se je vedno delalo,« pravi Morgan.

"Imamo zelo dobro zemljo za pridelavo ekološkega olja. Ker kot vidite, so okoli nas samo gozdovi. Ni prometa, ni tovarn, ki bi škodile našim oljkam,« dodaja.

Slovenija ima letno proizvodnja oljčnega olja okoli 400 ton, po podatkih Mednarodnega sveta za oljke, daleč od sosednje Hrvaške s 4,000 tonami, Italije z več kot 185,000 in Španije z 1.6 milijona.

Pogled iz sredine gozdička ponuja panoramo bistvene pokrajine slovenske Istre: globoke doline, obdane s hribi, kjer sobivajo gozdovi, vinska trta in oljčni nasadi.

Kot da bi morala vsak hrib okronati svojo vas. Na levi strani Šmarje, na desni Grintovec in na drugi strani dola Padna s subtilnim obzorjem in beneškim zvonikom.

S proizvodnjo okoli 1,500 litrov na leto je kakovost Morganovega ekološkega olja splošno priznana. Leta 2018 so Morganovi osvojil zlato priznanje za njihovo organsko medijsko mešanico na NYIOOC World Olive Oil Competition.

80 odstotkov nafte proda doma, preostanek izvozi predvsem v Nemčijo, Avstrijo in Italijo.

"Stranke imamo že 20 let in vesel sem, da tako tudi ostane. Zelo cenim zaupanje naših strank,« pravi.

"Kupci iz krajev, kot je Hongkong, so pokazali zanimanje za naše olje in so me prosili, naj jim pošljem ladijski zabojnik. A vsa naša letna proizvodnja paše v en sam zabojnik,« se pošali.

Na nekaterih terasah so tri vrste dreves, druge so široke le 4 metre in imajo dovolj prostora za samo eno drevesno vrsto. Nekatere so pred kratkim posajene. Drugi so stari okoli 30 let.

Sedemdeset odstotkov Morganovih oljk je istrska belica ali istrska bela, najpogostejša sorta na tem delu jadranske obale. Preostali del kmetije sestavljajo mešanice sort Leccino, Maurino in Buga.

Ker je na skrajnem severnem pasu Jadrana, je zmrzal stalna grožnja za oljke v tej regiji, pravi Morgan in opozarja na nekatera drevesa, ki so jih prizadele lanske nizke temperature, ki so dosegle -8°C pod ničlo (17.6°F). ).

"Imamo 1,000 dreves, a mislim, da je to za zdaj dovolj,« pravi za OOT.

Njegovo družinsko podjetje vodi sam, njegova žena in njuni dve hčerki. A kot se rado zgodi med slovenskimi oljkarji, imajo poleg oljarstva vsi tudi druge službe.
​,war"Vsak dan, ko klepetamo doma, se pogovarjamo o olju, olivah ... Tako živimo. To je naše življenje in vesel sem, da je tako,« pravi Morgan.

"Ko si 25 ali 30 let preživel z oljkami, si v sebi kot oljka. Vsa svoja drevesa poznam na pamet. Kjer je eno in drugo… Vsrkajo te, vendar s pozitivno energijo. Ko pridem sem v oljčnik, mi ni več slabo.«