Vaba za oljčno olje

Ali so oljčna olja postala glavna komercialna vaba za živilsko industrijo?

Na srečo trenutno nihče ne dvomi o številnih zdravstvenih koristih oljčnega olja, še posebej ekstra deviškega oljčnega olja. V skladu s to realnostjo živilska industrija že nekaj let močno vlaga v vključitev tega izdelka v svoj repertoar. S tem želi zadovoljiti zahteve svojih potrošnikov kot celote, ki vse bolj zahtevajo bolj zdravo hrano.

Dokaz za to so nalepke, ki so vse pogostejše v supermarketih, na katerih je ta sestavina eksplicitno omenjena, bodisi v obliki slik ali grafičnih prikazov oljk, oljnih oljk ali katerega koli drugega motiva, ki spominja na oljčni sok.

V tem smislu, da bi se izognili kakršni koli zmedi med potrošniki, označevanje vseh izdelkov, ki vključujejo oljčna olja, trenutno ureja Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 29/2012. To besedilo določa, da kadar podjetje izpostavlja uporabo oljčnega olja zunaj seznama sestavin, mora to podatek spremljati uporabljeni odstotek glede na skupno neto maso zadevnega živila. Če želi, lahko podjetje te podatke nadomesti z odstotkom dodanega olivnega olja glede na skupno maso vsebnosti maščobe, ki mora biti navedena pod: ​,war"odstotek vsebnosti maščobe«.

Ta uredba se uporablja za vse živilske izdelke, ki vključujejo oljčno olje, razen dveh izjem: konzerve iz tune in sardel. V prvem primeru Uredba Sveta (ES) št. 1536/92 določa, da je oljčno olje na etiketi lahko označeno le, če je edina uporabljena vrsta maščobe. To pomeni, da morda nikoli ni bila pomešana z nobeno drugo vrsto užitne maščobe. Enako velja za konzerve iz sardel, ki jih v njihovem primeru ureja Uredba Sveta (ES) št. 2136/89.

Kaj razlikuje deviško oljčno olje od ekstra deviškega?

Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 29/2012 opredeljuje ekstra deviško kot ​,war"oljčno olje višje kategorije, pridobljeno neposredno iz oljk in samo z uporabo mehanskih postopkov. Po drugi strani se ta isti dokument nanaša na deviško oljčno olje ​,war"pridobljeno neposredno iz oljk in samo z mehanskimi postopki.

Če pogledamo natančno, vidimo, da je med enim in drugim opisom le ena majhna razlika. V prvem primeru je ekstra devica opredeljena kot ​,war"vrhunska kategorija«, kakovost, ki ga v resnici edino loči od deviških oljčnih olj.

Jasno je, da sta oba soka, stisnjena neposredno iz oljk, vendar to ne pojasnjuje, kakšne omejitve se uporabljajo za določitev ustreznih kategorij. Diferenciacijo v tem primeru določimo s kemično in senzorično analizo.

V tem smislu kemična analiza služi ugotavljanju proste kislosti v olju. Evropska unija v svoji Uredbi Sveta (ES) št. 1513/2001 določa, da imajo ekstra deviška oljčna olja lahko največ 0.8 g proste kislosti na 100 g, deviška pa 2 g na 100 g. Po tem merilu so vsa olja, ki presegajo 0.8 gr, znana preprosto kot deviška olja.

Vendar pa nizek indeks kislosti ne pomeni samodejno, da so olja vedno ekstra deviška. V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 640/2008 je treba za določitev njihove razvrstitve opraviti senzorično analizo, da se preveri odsotnost napak in prisotnost sadnega atributa. Tista olja, pri katerih so zaznane komaj zaznavne senzorične napake in pri katerih je sadni atribut praktično odsoten, se bodo štela za deviška olja.

Članki Olivama se pojavljajo tudi v reviji Olivama in jih ne ureja Olive Oil Times.