'El Olivo' prikazuje vez med špansko družino in njihovim oljčnim drevesom

Prva stvar, ki bi vam lahko povedal pridelovalec oljk, je število generacij, ki jih je njegova družina obdelovala na posestvu, in starost njihovega najstarejšega drevesa. Večina proizvajalcev tudi priznava, da se ukvarjajo s tem poslom iz razlogov, pomembnejših od zaslužka. Za mnoge Špance oljka ne predstavlja le sadja, olja in lesa; to je njihove korenine, dediščina in del njihove duše. To je tudi več kot 2,000-letna zgodovina, za katero se mnogi trudijo nadaljevati.

Ko pa luksuzni krajinarji in velika podjetja za tisočletno drevo ponudijo 12,000, 15,000 ali celo 30,000 evrov, je težko zavrniti. Treba je nahraniti usta in plačati račune.

Scenarist Paul Leverty in filmski režiser Icíar Bollaín se dotakneta te sodobne dileme v ​,war"El Olivo« (The Olive Tree), ki bo v španskih kinematografih izšel 6. maja^th.

Film deli čustveno zgodbo družine iz Castellóna, ki se sooča z gospodarskimi težavami in se odloči zapustiti posel z oljčnim oljem in ustanoviti perutninsko farmo. Ko se družina odloči, da bo tudi svojo 2,000 let staro oljko prodala nemški energetski družbi, dedek odvrne, da je oljka njegovo življenje. Izruvati drevo je podobno, da mu vzameš življenje. Kljub njegovi prošnji drevo odpeljejo v Dusseldorf in dedek neha govoriti in jesti.

Dvanajst let pozneje je njegova 20-letna vnukinja Alma (kar v prevodu pomeni ​,war"duša« v španščini) se odloči, da mora vrniti drevo, da bi rešila svojega dedka. Za iskanje drevesa je potrebna njena odločnost skupaj s pomočjo strica, sodelavca, prijateljev in celotne španske vasi.

V intervjuju za RTVE (Spanish Radio and Television Corporation) je režiser Icíar Bollaín razpravljal o filmu. Priznala je, da oddati popolnega oljkarja ni bilo lahko. Ni veliko igralcev, ki bi imeli roke in obraz človeka, ki je vse življenje obdeloval oljčne nasade. Ko pa je nekega dne opazila pridelovalca oljk Manuela Cuccala, ki je sestopil s traktorja, je rekla: ​,war"To je on.” Cuccala je imela malo igralskih izkušenj. Vendar je Bollaín opozoril, ​,war"Pri poistovetenju z likom ni imel težav. Obstaja prizor, kjer pravijo, da morajo prodati oljko, in postane zelo čustven, ker res ima drevo, od katerega se ne bi mogel nikoli ločiti."

V intervjuju režiser tudi pojasnjuje, da ni bilo lahko ustvariti prizora, kjer je drevo izruvano. Seveda niso mogli izruvati pravega drevesa, saj bi bilo v nasprotju s tem, za kar je bil film. Edina rešitev je bila izdelava replike drevesa, postopek, ki je trajal šest mesecev.

Bollaín poudarja, da je koncept filma mogoče ekstrapolirati na številne današnje situacije v Španiji. Nadalje je dejala, da morajo Španci skrbeti in ceniti svoje skupnosti, dediščino in pokrajino. Te tri stvari so na koncu Španci. Ko skrbimo zanje, skrbimo zase.

Katalonija in Valencia sta že začeli z različnimi pobudami, tako domačimi kot pravnimi, ki si prizadevajo za reševanje starih oljk. V Španiji, zlasti v Andaluziji, je vse več prizadevanj za praznovanje dediščine in zgodovine oljčne kulture.

Z sprostitev ​,war"El Olivo,« 6. maja bi se špansko in tudi mednarodno občinstvo lahko bolj zavedalo neprecenljive zapuščine, ki so jo zasadile rimske roke in je še vedno globoko zakoreninjena v španskih tleh.

• RTVE-Španska radijska in televizijska korporacija


• Blog RTVE