Ikonični libanonski zajtrk je prejel Unescovo priznanje

Povzetek

Al-man'ouché, tradicionalna libanonska hrana za zajtrk, je bila dodana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, ki jo slavijo prodajalci, kot sta Mohamed Whehbi v Bejrutu in Rima Shaaban na tržnici Souk-el-Tayeb. Kljub gospodarskim izzivom sta kulturni pomen in uživanje v al-man'ouchéju v Libanonu še vedno močna, ljudem pa zagotavlja občutek pripadnosti in udobja.

Vonj al-man'ouchéja prežema vsak ulični vogal v Libanonu. Vseprisotna hrana za zajtrk je bila priznana na seznamu nesnovne kulturne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

V središču Bejruta je Mohamed Whehbi prodajal manaish (množina od al-man'ouché) v soseski Hamra zadnji dve leti.

V notranjosti je tradicionalna peč, pod katero kurijo drva. Ali, kuhar, splošči majhen kos testa. Odreže rob in na vrh položi mešanico za'atarja in oljčnega olja. Nato sploščeno testo položi na veliko blazino, preden ga vstavi v peč na drva.

"Ta peč in kruh (tannour kruh) sta stara 1,000 let,« je dejal Wehbi. ​,war"Tako so pekli že naši predniki. Tu v Libanonu, pa tudi v Siriji, Iraku in Pakistanu delamo enako. In ljudem je všeč, ker je zdrava hrana.«

Ime al-man'ouché izhaja iz arabske besede manqūshah, ki opisuje postopek nastajanja jedi. Ko testo razvaljamo, ga s konicami prstov pritisnemo, da naredimo vdolbine za prelive. Manqūshah izhaja iz korenskega glagola naqasha, kar pomeni izklesati.

Bližje bejrutskemu pristanišču vsako soboto zjutraj poteka tržnica Souk-el-Tayeb. Tukaj prodaja Rima Shaaban SAJ, druga vrsta al-man'ouché.

Shaaban pride vsak teden s svojo hčerko, sinom in možem ter speče drobno testo, ki ga je pripravljala doma.

"Nato ga sploščim, da postane zelo tanko, in ga postavim na vrh štedilnika, ki je kot kupola,« je pojasnil kuhar, ki je tudi lastnik restavracije v bližini gore Chouf zunaj Bejruta.

Shaaban dodaja različne sestavine: olivno olje, za'atar, sire, purana, paradižnik ali kar koli drugega, kar njene stranke zahtevajo.

"Manaish jemljem že od sedmega leta,« je rekla. ​,war"Včasih sem sedela za babico in jo gledala.”

"Zdaj to počnem tudi zato, da pomagam svoji družini, ker je to moj posel,« je dodala Shaaban s širokim nasmehom, poleg nje pa je stala njena hči.

Ta družinska tradicija je zelo pomembna tudi za Bero Chibaro, kanadsko-libanonsko žensko, ki se je pravkar vrnila iz Severne Amerike.

Odkar se je vrnila v Bejrut, prihaja vsako soboto uživat v Shaabanovem al-man'ouchéju. Spominja jo na otroštvo v Bejrutu.

"Veste, odraščali smo z vonjem al-man'ouchéja vsako jutro,« je dejal Chibaro. ​,war"Najdete ga v vsaki skupnosti tukaj v Libanonu.«

"Vsaka hiša ima trgovino z manaishem tik ob njej,« je pripovedovala, preden je zgrabila ogromen krožnik, poln manaisha.

V Tripoliju, drugem največjem libanonskem mestu, ki se nahaja severno od Bejruta, po vsem mestu diši po olivnem olju in za'atarju, ki se počasi peče na kruhu.

Mohamed El Abed postavi pet manaišev v veliko pečico, obdano s plameni. Ker se s to pekarno preživlja, je tudi zelo ponosen, da je jed uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

"To je zelo dobra novica,« je dejal. ​,war"Seveda je lepo, saj je to pomemben obrok za Libanonce, veliko nam pomeni in je tudi edinstven.«

Tega napisa je zelo vesela tudi Barbara Massaad, avtorica številnih kulinaričnih knjig. Obiskala je več kot 250 pekarn po Libanonu, da bi pripovedovala zgodbe o manaišu.

Ta objava je sijoča ​​zvezda na temnem nebu za mnoge Libanonce, ki so jih najbolj prizadeli huda gospodarska kriza v zadnjih štirih letih in zdaj na robu stopnjevanja trenutnega konflikt med Hezbolahom in Izraelom.

"Veste, vsak košček sreče moramo vzeti in to naredi razliko,« je dejal Massaad. ​,war"Ker zjutraj, ko se zbudimo, ne vemo, kaj pričakovati. Zadnja štiri leta živimo nočno moro.«

"Naše življenje se je popolnoma obrnilo na glavo,« je dodala. ​,war"Torej, veste, ta majhna zmaga, to priznanje te pripadnosti, da je al-man'ouché naš in da ga nihče ne more ukrasti: to je super. To je naš al-man'ouché."

Nekateri ljudje si zaradi gospodarske krize in inflacije, ki je septembra dosegla več kot 200 odstotkov, ne morejo več privoščiti nakupa al-man’ouchéja.

Toda na koncu, bodisi doma z družino in prijatelji ali v njihovi najljubši pekarni, bo al-man'ouché vedno del Libanona. Vgraviran je na libanonske trebuhe, srca in misli.

• UNESCO