V Sloveniji mora "drevo izgledati lepo"

"Bili so časi, ko je veverica lahko potovala iz Kopra v Portorož in skakala z ene oljke na drugo,« se spominja Miha Jakovčič. ​,war"nonno« Giovanni, pravi ženin dedek, ko gleda na čudovite razglede iz enega od svojih oljčnih nasadov v gričih slovenske obale.

Večino pobočij zdaj pokrivajo gozdovi. Tu in tam je raztresen kakšen oljčni nasad.

"Danes bi to bilo nemogoče, a če dobro pogledaš, lahko še vedno razločiš starodavne terase, na katerih so pod hrasti rasle oljke,« pravi.

Prihaja iz iste države, vendar je bil do tega trenutka njegov odnos z olivnim oljem oddaljen.

Čeprav je Slovenija relativno majhna država – njena površina 23,000 kvadratnih kilometrov je približno enaka površini New Jerseyja – se ponaša z veliko raznolikostjo podnebja, pokrajine in kultur.

Miha, ki izvira iz Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, se je po zaslugi svoje žene in njene družine zaljubil v oljčno olje in se odločil ustvarjati Giuliana olivno olje.

Le eno uro vožnje potrebujete, da zamenjate sredozemska obalna mesta — z značilno arhitekturo z beneškimi vplivi — za srednjeevropski pridih Ljubljane z bogato avstro-ogrsko dediščino.

"Seveda sem jedla olivno olje, vendar je bilo iz trgovine. Ko so mi pokazali, kako pravo, zelo dobro mora olivno olje okusiti in dišati, je bila zame povsem druga zgodba. In v to drevo sem se zaljubil,« pravi Miha.

Čeprav je redno zaposlen v financah in živi v prestolnici, uživa v pridobivanju ​,war"poln energije« po dnevu dela v njegovih oljčnikih.

"Mislite, da so veje enakomerne?« vpraša, ko spleza na eno od oljk, da bi jo bolje obrezal. ​,war"Oče moje žene pravi, da obrezovanje ni samo rezanje pravih vej. Drevo mora izgledati tudi lepo,« predlaga.

Kmetovanje kot hobi ali druga služba, Mihov primer ni veliko drugačen od drugih proizvajalcev oljčnega olja Olive Oil Times je obiskal Slovensko Istro.

V tej regiji ima večina proizvajalcev majhne, ​​pogosto razpršene posesti, ki se razprostirajo na strmih pobočjih hribov. Dolga leta so olivno olje proizvajali samo za lastno porabo. Tako je bilo do nedavnega tudi v Mihovi družini.

Zdaj skrbi za zemljišče ženinih staršev, štiri zemljišča od Kopra do Portoroža, uspel pa je dodati še proizvodnjo še treh sorodnikov pod Giulianino blagovno znamko, poimenovano po materi njegove žene.

Skupaj gojijo okoli 800 oljčnih dreves. Korak za korakom, pravi Miha, pridelava olja v Sloveniji okreva in številne nekdaj zapuščene terase in oljčne nasade vračajo v proizvodnjo.

"Na tem področju velja pregovor: Trta je kot ljubimec. Če ga, tudi malo, zanemariš, ti ne bo odpustilo. Oljka pa je kot mati. K njej se lahko vedno vrneš,« se pošali.

Slovenija ima le 46 kilometrov obale in vsako leto pridela okoli 400 ton oljčnega olja po podatkih Mednarodnega sveta za oljke.

Gre za majhen delež sredozemske proizvodnje, vendar se kakovost slovenskih olj vse bolj uveljavlja. Lansko leto, trije slovenski proizvajalci so bili nagrajeni na NYIOOC World Olive Oil Competition.

Giulianino oljčno olje osvojil zlato priznanje. Za Miha so posebne razmere istrskega podnebja in dejstvo, da je treba večino kmetovanja ročno obdelati, ključ do kakovosti.

"Vsaka parcela je edinstvena in zahteva posebno nego,« pravi in ​​pripomni, kako lahko višina, vlažnost in izpostavljenost vetru, nizkim temperaturam in soncu vplivajo na rast oljk ter na količino in kakovost pridelka.

"Za vsako drevo poskrbimo posebej. Oljke pobiramo večinoma ročno, trgatev pa obiramo zelo zgodaj v oktobru. Moramo narediti kompromis med odlično kakovostjo in večjo količino,« pravi.