Spodbujanje biotske raznovrstnosti in izboljšanje zdravja tal sta ključnega pomena za reševanje globalne vodne krize

Ker se svetovna vodna kriza pojavlja kot eno najnujnejših vprašanj, povezanih z sprememba podnebja, znanstvena skupnost širi svoja prizadevanja za pripravo praktičnih rešitev.

S tega vidika je Italijanski center za obnovo rek (CIRF) predlagal ukrepe za reševanje pomanjkanja vode po vsej državi, ki bi jih lahko izvajali tudi globalno.

Glede na najnovejše podatke Evropskega observatorija za sušo je zaradi trenutnih razmer več kot četrtina – 26.9 odstotka – Evropske unije v opozorilnem stanju suše in 10 odstotkov v stanju pripravljenosti.

Kljub temu je Italija v prvi polovici leta 2023 prejela obilno deževje, ki je povzročilo celo smrtonosne poplave v severni regiji Emilia-Romagna.

Ker je med majem in prvo polovico junija v 40 dneh padlo -- do --mesečno količino dežja, je skupina za hidrologijo Inštituta za geohidrološko zaščito državnega raziskovalnega sveta izračunala, da mora biti zadoščena civilna, kmetijska in industrijska raba. z vodnimi rezervami to poletje v Italiji. Še vedno pa primanjkuje snega in vode v tleh.

Vse to kaže na tesno povezavo med podnebnimi spremembami in povečana pogostost ekstremnih vremenskih pojavov in intenzifikacija hidrogeološkega cikla.

"Ta pogoj je treba upoštevati v kontekstu sedanje globalne podnebne in ekološke krize,” je povedal predsednik CIRF Giuliano Trentini. Olive Oil Times. ​,war"Njihov primarni vzrok je več desetletij trajajoče prizadevanje za gospodarski razvoj, ki ni upošteval ekosistemskih omejitev in zdaj vodi do hudih posledic, glede na to, da je več kot 80 odstotkov naravnih habitatov v Evropi v slabem stanju ohranjenosti.«

Raziskovalci CIRF upoštevajo, da so se mokrišča na celini od leta 50 zmanjšala za 1970 odstotkov, populacije rib in dvoživk so se v zadnjem desetletju zmanjšale za 71 oziroma 60 odstotkov, populacije čebel in metuljev pa za tretjino. ena desetina teh vrst na robu izumrtja.

"Upoštevati moramo, da je za premagovanje vodne krize treba obravnavati hierarhijo vprašanj,« je dejal Trentini. ​,war"Na vrhu je varovanje biotske raznovrstnosti, šele na koncu pa najdemo tehnološke rešitve.«

"Prva stvar, ki jo je treba upoštevati, je, da človekova stalnost na Zemlji zahteva zaščito biotske raznovrstnosti,« je dodal. ​,war"Mnogi menijo, da je to razkošje, vendar je primarna potreba in pomeni, da mora biti proizvodnja hrane predvsem trajnostna. Izhajajoč iz te predpostavke, se lahko vprašamo, kako se uporablja voda.«

Po podatkih Združenih narodov kmetijstvo v povprečju porabi 70 odstotkov vse sladke vode na svetu, v sušnih in polsušnih regijah pa še več.

Ocene Nacionalnega združenja konzorcijev za upravljanje in zaščito zemlje in vode za namakanje (ANBI) kažejo, da se v Italiji za kmetijske namene porabi 14.5 milijarde kubičnih metrov vode na leto, kar je enako 54 odstotkom celotne porabe vode.

Kmetje lahko torej igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju vodnih virov. V zvezi s tem, pojavi se upravljanje tal kot kritičen element.

"Glede na vrsto tal, njihovo geologijo in naklon je mogoče z mikroposegi v kmetijah upočasniti vodo, da se bolj infiltrira,« je dejal Trentini. ​,war"Na primer, samo minimalna obdelava tal in uporaba metode pokrovnega pridelka pomagata, da imajo tla večjo sposobnost zadrževanja vode.«

"Ti in drugi zelo učinkoviti ukrepi so predstavljeni v platformi ukrepov za naravno zadrževanje vode (NWRM), ki jo je pripravil Generalni direktorat Evropske komisije za okolje,« je dodal.

Ukrepi, predlagani v strategiji, so večnamenski, vključno z vmesnimi posevki, zasaditvijo zelenega pokrova, zgodnjo setvijo, mulčenjem in tradicionalnim terasiranjem, med drugim, katerih namen je zaščititi in upravljati vodne vire ter obravnavati izzive, povezane z vodo, da bi dosegli in ohranili zdrave ekosisteme, hkrati pa ponuja več ugodnosti.

"Poznamo več italijanskih kmetov, ki se ukvarjajo z oljkarstvom na pobočjih, ki že izvajajo te ukrepe in delujejo na zmožnosti tal, da bolje zadržujejo vodo,« je dejal Trentini. ​,war"Nasprotno pa druga podjetja ne skrbijo za netrajnostne pridelke, uvožene na območja z vodno krizo, in jih negujejo.«

"Ti vidiki so pogosto povezani. Nato je prednostna naloga, da ponovno premislimo, katere pridelke je vredno spodbujati, dajemo prednost pridelkom, ki manj zahtevajo vodo, sortam, vrstam kmetovanja in dejanjem na terenu,« je dodal. ​,war"Vse to postane ključnega pomena, saj postajajo naša tla nefunkcionalna, nagnjena k dezertifikaciji, manj sposobna zadrževati vodo in hranila ter imajo manjšo proizvodno zmogljivost.«

Podatki italijanskega inštituta za varstvo okolja in raziskave (ISPRA) kažejo, da je 70 odstotkov tal v EU degradiranih, oz. 28 odstotkov Italije kaže znake dezertifikacije.

ISPRA opozarja, da je proces degradacije, ki je neločljivo povezan z izgubo biotske raznovrstnosti in vplivi podnebnih sprememb, kompleksen pojav, na katerega vplivajo številni med seboj odvisni dejavniki.

Ti so sestavljeni iz zmanjšanja ali izgube biološke in ekonomske produktivne zmogljivosti talnega vira – enega največjih pereča okoljska vprašanja in globalni izziv, ki vpliva na vse zaradi nezanesljive preskrbe s hrano, naraščajočih cen hrane ter izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev.

"Glede na trenutne razmere pozivamo k sprejetju ukrepov, namenjenih povečanju ekološke funkcionalnosti kmetijskih območij, kar pomeni povečanje njihove sposobnosti zadrževanja in prepuščanja pronicanju deževnice ter preprečevanju degradacije tal,« je dejal Trentini.

Raziskovalci CIRF upoštevajo tudi urbano okolje in učinkovito uporabo vodnih omrežij za dokončanje okvira.

Zadnje poročilo italijanskega državnega inštituta za statistiko (ISTAT) o italijanskem vodovodnem sistemu je pokazalo, da ima več kot polovica italijanskih občin (57.3 odstotka) skupne izgube vode, ki so enake ali večje od 35 odstotkov količin, dovedenih v omrežje. Pri tem mora biti prednostna naloga zmanjšanje izgub v omrežju.

"Trenutno javna razprava v Italiji pokriva skoraj izključno rešitev za obvladovanje vodne krize, in sicer gradnjo novih umetnih rezervoarjev,« je dejal Trentini. ​,war"Če pa se vrnemo k zgoraj omenjeni hierarhiji vprašanj, so rezervoarji šele na koncu in jih je treba obravnavati ne izključno, ampak skupaj s številnimi drugimi tehnološkimi ali agronomskimi rešitvami.«

"Nato odsvetujemo gradnjo novih jezov ob rekah, medtem ko smo bolj odprti za majhne zbiralnike na pobočjih, namenjene zbiranju površinskega odtoka, čeprav niso brez kritičnih težav,« je dodal.

Raziskovalci CIRF ugotavljajo, da lahko rezervoarji dodatno povzročijo porabo tal in spremembo režimov pretoka vode in sedimentov, kar se že dogaja z obstoječimi rezervoarji.

Opazili so, da so v Evropi jezovi trenutno najpomembnejši dejavnik pritiska v vsaj 30 odstotkih vodnih teles in vzrok za nedoseganje dobrega ekološkega stanja v vsaj 20 odstotkih.

Raziskovalci so ugotovili, da med drugim zbiralniki razpršijo veliko količino vode z izhlapevanjem (italijansko povprečje je nič manj kot 10,000 kubičnih metrov na leto za vsak hektar površine vodnega telesa, ta količina pa je večja na jugu in za manjše rezervoarje).

Poleg tega lahko njihova voda doseže visoke temperature, kar povzroči anoksične razmere, cvetenje alg in razvoj cianotoksinov, kar je ena najpomembnejših nastajajočih težav po vsem svetu. Vse to so dejavniki, ki ogrožajo uporabo teh voda.

"Najboljše mesto za shranjevanje vode so vodonosniki,« je dejal Trentini. ​,war"Danes je mogoče uporabiti strategije za ponovno polnjenje upravljanih vodonosnikov (MAR), ki prinašajo številne prednosti poleg shranjevanja.«

"Visoki vodonosniki med drugim podpirajo številne nepogrešljive vlažne, lentične in lotične habitate; počasi sproščajo vodo v hidrografsko mrežo, kar podpira nizke pretoke; in preprečujejo vdor solnega klina,« je dodal.

"Sistemi MAR stanejo v povprečju 1.50 € na kubični meter letne zmogljivosti infiltracije, medtem ko lahko stroški za rezervoarje dosežejo 5 do 6 € na kubični meter prostornine,« je nadaljeval Trentini. ​,war"Sistemi nadzorovanega polnjenja porabijo veliko manj zemlje, poleg tega pa je lažje najti primerna mesta zanje.«

Nazadnje, nadaljnje področje, ki ga CIRF upošteva, je ponovna uporaba odpadne vode za namakanje. Po podatkih Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (JRC) bi lahko ta vir zadovoljil približno polovico italijanskega kmetijskega povpraševanja po namakanju.

Italijanska zakonodaja je bila glede tega restriktivna, a nova uredba EU 741/2020 pred kratkim stopila v veljavo odpira vrata tej uporabi.

"Skratka, jasno je, da se bomo morali čedalje bolj učiti živeti z dvema skrajnostma, dolgotrajnimi sušami in intenzivnimi padavinami ter posledično poplavami, ki jima je kos le bolj naravno ozemlje in hidrografsko omrežje,« je dejal Trentini.

"Da bi to dosegli, je treba uvesti resnično integrirano strategijo prilagajanja, začenši z obsežnim načrtom za obnovo in povečanje biotske raznovrstnosti, kot predlagajo trenutne evropske regulativne strategije in predlogi,« je zaključil.

• Evropska komisija