Oljčno olje in soparnik sta za Hrvate nepogrešljiva ob veliki noči

Hrvaški kristjani si najpomembnejšega praznika v letu, velike noči, ne predstavljajo brez oliv in oljčnega olja. Veliki teden se je začel na cvetno nedeljo z blagoslovom oljčnih vejic.

"Ob vstopu v Jeruzalem so ljudje vzklikali Jezusu, mahali z oljčnimi in palmovimi vejami,« je povedal Milan Zgrabljić, nadškof v Zadru, petem največjem mestu na Hrvaškem.

Po blagoslovu je Zgrabljić vodil procesijo do katedrale svete Anastazije v središču starodavnega mesta, ki velja za starejše od Rima. Vsi so v rokah držali oljčne vejice.

"Ni dovolj, da držimo oljčne vejice v rokah; oljčne vejice je treba spremeniti v trofeje ljubezni, trofeje zmage nad sovraštvom, nemirom, prepiri, nestrpnostjo, nemirom, prepiri, razdori in vsako obliko nemoralnosti,” je dejal Zgrabljić.

Veliki teden se nadaljuje na veliki četrtek z mašo posvetitve oljčnega olja, ki so ga darovali oljkarji iz Žmana na Dugem otoku. Oljčna olja so v Zadar prepeljali z bracero, tradicionalnim merjascem.

Škof bo blagoslovil tri olja: bolniško olje, ki se uporablja za bolniško maziljenje; katehumensko olje, ki se uporablja za maziljenje krščenih; in krizma, mešanica oljčnega olja in dišave (predvsem balzama), ki se uporablja pri krstih, birmah ter duhovniških in škofovskih posvečenjih.

Veliki petek je spomin na Jezusovo trpljenje, križanje in smrt. Ta dan je za vernike obvezen post.

V celinski Hrvaški se najpogosteje uživajo fižol, suho sadje, kompoti, sirovi štruklji in testo z orehi in makom ter sladkovodne ribe, kot sta krap in ščuka.

V obalni Hrvaški, vključno z Istro, Kvarnerjem in Dalmacijo, se domačini postijo z različnimi morskimi sadeži in morskimi ribami, ki jih spremlja ekstra deviško olivno olje. Ob številnih dobrotah v Sredozemska prehrana, posebnež pa je Soparnik.

"Nekoč je bila hrana revežev, danes pa se prideluje in uživa na veliko,« je povedal Josip Roguljić iz Kučina, mesteca na južnem pobočju Mosorja.

Kučine so predmestje Solina, približno deset kilometrov od Splita, največjega mesta v Dalmaciji in drugega največjega mesta na Hrvaškem.

"Proizvodnja soparnika je družinska tradicija,« je dejal Roguljić. Je najmlajši član OPG Roguljić, družinskega podjetja, ki ga sestavljajo njegova mama Mirjana, oče Marin in starejši brat Ivan ter on in njegova žena Antea.

Nadaljujejo tradicijo svojih prednikov, saj v Kučinah in na otok Šolta.

Pridelujejo hladno stiskano ekstra deviško oljčno olje, med in druge čebelje pridelke. Ob vznožju Mosorja imajo ogrado s 30 glavami govedi, kravami in telički. Na Kučinskem polju ob sezonski zelenjavi rastejo avtohtone sorte fig Poljarica, Bilica in Mletkinje.

"Kmetijstvo je tovarna na prostem,« je dejal Roguljić. ​,war"Zato se ukvarjamo z več dejavnostmi. Nikoli ne veš, kdaj komu spodleti. Če oljke eno leto ne obrodijo, imamo čebelje pridelke in obratno. Seveda je najlepše, ko se vse izide.”

Roguljić po izobrazbi agronom pripravlja tudi soparnik, tradicionalno pecivo.

"Družini moje mame in očeta so soparnik pridelovali že od nekdaj,« je povedal Roguljić. ​,war"Želja po ohranjanju tradicije nas je spodbudila, da nadaljujemo po poteh naših prednikov in ohranjamo stare recepte in načine pridelave pred pozabo.«

Soparnik, imenovan tudi Uljenak in Zeljanik, je tradicionalna jed, ki izvira iz zaledja Splita. To preprosto jed so pripravljali iz sestavin, ki so bile na voljo skoraj vsakemu gospodinjstvu: pšenične moke, rdeče čebule, oljčnega olja in česna.

Testo zamesimo iz pšenične moke in razvaljamo na sinih, okroglih mizah. Nadev naredimo z blitvo, ki jo operemo, drobno nasekljamo in posolimo, da se zmehča. Dodamo na tanko narezano rdečo čebulo, nato z roko iztisnemo vlago, da ni premokra. Nazadnje dodamo olivno olje.

Nadev namažemo čez eno razvlečeno skorjo in pokrijemo z drugo. Testo razvlečemo s pomočjo lesenega valjarja. Pito spečemo na štedilniku in pokrijemo z žerjavico. Ko je pecivo pripravljeno, ga premažemo z oljem in česnom.

V preteklosti so soparnik pripravljali le ob postnih dneh. Vendar od njegove vključitve na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, je postala nepogrešljiva na vsakem dalmatinskem festivalu.

Čeprav so nekateri proizvajalci hrane začeli s serijsko proizvodnjo peciva, družina Roguljić še vedno sledi tradicionalnemu receptu in načinu izdelave.

"Bistvo dobrega soparnika je v kakovostni, naravno pridelani blitvi, ekstra deviškem oljčnem olju,« je dejal.

Najpogostejši način priprave je poljica, ki je slana. Obstajata pa tudi dve sladki različici jedi, imenovani Kučinski in Žrnovački. Način priprave je enak do zadnje faze, ko dodamo mlete orehe in rozine z oljčnim oljem. Za razliko od Žrnovačkov je sladkan s sladkorjem in sesekljanimi mandlji ali orehi.

"Prejeli smo rekordno število naročil, ki še vedno prihajajo,« je povedal Ivan Roguljić. Sveže pečeno soparniko, oljčno olje, med in čebelje pridelke dostavljamo na domače naslove znanih kupcev, katerih število se povečuje.

Tradicionalna velikonočna miza na Hrvaškem ne dopušča veliko eksperimentov: za zajtrk so običajno pinca, kuglof, kuhana šunka, hren, mlada čebula in kuhana jajca.

Za kosilo je običajno pripravljena pečenka: teletina in krompir, redkeje perutnina, svinjina ali zrezki, najpogosteje pa mlada jagnjetina, z mlado čebulo in mladim krompirjem.

Tudi nedavno imenovana veleposlanica ZDA na Hrvaškem Nathalie Rayes se ni mogla upreti tradicionalnemu obroku med nedavnim obiskom Slunja v bližini Plitviških jezer v Liki. V znani restavraciji je naročila to tradicionalno dobroto, ki so jo postregli z nepogrešljivo mlado čebulo.

"Veliko vas je predlagalo, da poskusim jagnjetino. In sem ga, tukaj v Slunju, in bilo je naravnost okusno. Ni čudno, da je tako priljubljen,« je povedala Napisal na platformi družbenih medijev X z videoposnetkom, kako prvič poskusi jagnjetino.

Po zadnjih raziskavah namerava večina Hrvatov za pripravo velikonočnega kosila porabiti od 50 do 70 evrov, kar je 20 odstotkov manj kot lani. Ni pa olivnega olja, soparnika in jagnjetine med sestavinami, po katerih nameravajo poseči.